Bolečina v vratu in njeni vzroki

Kdor se zanima za kitajsko tradicionalno medicino (TKM) je nedvomno že mnogokrat slišal trditev, da zahodna medicina zdravi posledice, kitajska pa vzroke. V tem članku bom razložil kaj to pravzaprav pomeni. Ena izmed glavnih predpostavk tovrstnega zdravljenja je, da je naravna, brez stranskih učinkov, vendar ne prinaša takojšnih ozdravitev in utegne trajati tedne ali celo mesece. Seveda je čas okrevanja odvisen od obolenja in kot smo že rekli od njegovega vzroka, zato se morajo pri nekaterih obolenjih rezultati zdravljenja pokazati že v začetni fazi terapije. Kaj je torej tisti najbolj temeljni vzrok nekega obolenja? Vzemimo za primer bolečino v vratu. Različnih variacij istega obolenja je praktično toliko kot pacientov, saj ima vsak specifične življenjske razmere, navade in genetske dispozicije.


Najbolj pogost vzrok za bolečine v vratu so seveda delovne poškodbe vratnih vretenc in obrabe. Vzroke obolenja ugotovimo s pomočjo posebne diagnostike, ki jo TKM uporablja za ugotavljanje celostnega razumevanja stanja pri pacientu. Diagnostik je predvsem pozoren na način pacientovega gibanja. Sledi fizični pregled pacienta, nič manj pa ni pomemben pogovor, v katerem se razjasnijo pacientove delovne razmere in življenjske navade. Ponavadi apliciramo zdravljenje s pomočjo akupunkture, tuina masaže in ventuze (vakuumske terapije) in s tem odpravimo bolečino, negibljivost in otrdelost vratnega predela. Vendar moramo biti za uspešno zdravljenje izredno pozorni na ostale podrobnosti pri določanju zdravljenja, saj poznamo cel spekter različnih obolenj. Kadar se bolečina pojavi pri vzvratnem dviganju glave to pomeni, da je poleg fizičnega vzroka za nastanek bolezni k temu prispevalo tudi porušeno energetsko delovanje meridiana mehurja, zato moramo dodati nekatere točke s katerimi spodbujamo pretočnost po tem meridianu. Kadar pa občutimo bolečine pri obračanju glave levo in desno, potem je soodgovorno tudi slabo delovanje funkcij tankega črevesa, zato stimuliramo akupunkturne točke, ki so za to odgovorne. In tako naprej.


Pacienti s tovrstnimi problemi morajo paziti na to, da se zadosti gibajo na svežem zraku in se izogibajo večurnim vožnjam z avtom ali dolgotrajnemu sklanjanju glave in sedenju pred računalnikom. Prav tako ni priporočljivo, da bi njihov vzglavnik presegal višine lastne pesti. Prvi simptomi pojava obolenja vratnih vretenc je zatrjen vrat in občutek teže v zgornjem delu hrbta, ki jo spremlja pekoča bolečina. Če tega stanja ne zdravimo, oziroma ne preprečujemo z zadostnim gibanjem, raztezanjem in izogibanjem večurnemu sedenju pred računalnikom ali v avtu, potem lahko nastopi druga stopnja obolenja, ki se pojavi kot mrtvenje zgornjih okončin, predvsem v predelu dlani in prstov. Tretja faza napredovanja obolenja je ovirano gibanje in obračanje glave, ki lahko močno ovira naše vsakdanje življenje.

Metoda zdravljenja s pomočjo kitajske medicine se zato celostno posveča stanju v telesu, zato pacient ne more pričakovati, da bo masaža ali akupunktura vključevala zgolj tiste predele telesa, ki so neposredno prizadeti z bolečino. Zdravnik TKM se posveti stimulaciji poteka energije po meridianih, ki so v teoriji TKM povezani tudi s pretokom življenjske energije v vratu. Po vratu potekajo meridiani mehurja, žolča, tankega črevesa, t.i. meridian trojnega vrelca in srca. Točke, ki odgovarjajo tem meridianom pa se pojavljajo v vseh štirih okončinah in po hrbtu. Seveda se je najprej potrebno skoncentrirati na najbolj boleče, občutljive in otrdele točke v predelu vratu, šele ko jih najdemo lahko zatrdno določimo katere meridiane je potrebno stimulirati. Mnogokrat utegne biti masaža zaradi raztezanja zatrdlin rahlo boleča, vendar je to mehka in prijetna bolečina, ki mnogokrat prinese dokaj hipno olajšanje, vendar je za dolgoročno izboljšanje stanja potrebno neprekinjeno aplicirati kar nekaj dvajsetminutnih terapij.

dr. Li Furu / prevedla Ida Hiršenfelder



Osnovne značilnosti TKM 2.del

Poleg holističnega pristopa k zdravljenju je ena glavnih značilnosti TKM dialektična metoda zdravljenja. Dialektika je vezana na štiri klinične metode, ki se uporabljajo glede na različne pojavne oblike bolezni, to so analiza, sinteza, posplošitev in ocena, ki določajo različne habitate določenega obolenja. Klinična teorija predpostavlja zdravstveno prakso, zato rezultati dialektične metode neposredno določajo način zdravljenja.

Dialektika ni zgolj preprosto prepoznavanje simptomov, ampak je kompleksen sistem zaznavanja organizma, pri katerem se v procesu nastajanja bolezni kažejo različne faze večjih simptomov hkrati. Glede na vzroke in oblike patoloških sprememb bolezen analiziramo s pomočjo dialektične metode, saj je le-ta v primerjavi z neposrednim prepoznavanjem simptomov bolj poglobljena, celostna in pravilneje odseva bistvo bolezni. Prepoznavanje bolezni v TKM izhaja najprej iz ocenjevanja celotnega stanja. Simptome kot so prehlad, vročica, mrzlica, glavobol itn. lahko prepoznamo kot nekatere zunanje pokazatelje bolezni, vendar te niso enaki dejanskim patogenim faktorjem in organskim reakcijam. Omenjeni simptomi se pogosto povezujejo z dvema različnima diagnozama hladnega ali vročega prehlada. Šele ko jasno opredelimo razliko med tema dvema različnima diagnozama, lahko apliciramo metodo zdravljenja, ki ustreza določeni bolezni in v našem primeru odpravlja hlad ali vročico. Če povzamemo, na področju dialektične metode ne izhajamo neposredno iz tega kar je očitno, torej pri glavobolu ne zdravimo samo glave in če nas boli noga ne zdravimo samo noge, ampak se poslužujemo t.i. alopatije, načina zdravljenja s sredstvi, ki delujejo nasprotno od bolezenskih znakov, pri čemer ne ločujemo primarnega in sekundarnega predela zdravljenja, in ne apliciramo postopno, ampak celostno zdravljenje.

Dialektično zdravljenje je osnovi princip klinične diagnoze bolezni. V procesu diagnosticiranja lahko opazimo različno razmerje med boleznijo in simptomi, pri čemer lahko ena bolezen vsebuje različne simptome. Pri kliničnem zdravljenju se lahko vedno zanašamo na principe dialektične metode, pri čemer podobne bolezni zdravimo na zelo različne načine, ki jih opredeljuje čas nastanka bolezni, predel obolenja, celostno telesno stanje pacienta in različne faze napredovanja bolezni. V primeru prehlada v različnih letnih časih apliciramo drugačno zdravljenje. Prehlad v poletnem času je posledica pregrevanja telesa, zato v primeru uporabe herbalnih zdravil apliciramo aromatične sestavine, ki zmanjšujejo posledice pregrevanja. Pri prehladu, ki se pojavi v zimskem času, pa apliciramo zdravila, ki spodbujajo potenje in ogrevajo telo. Če si pogledamo še en primer, pri zdravljenju otroških ošpic apliciramo različne metode zdravljenja glede na različne faze napredovanja obolenja. Začetna stopnja obolenja, ko se ošpice šele začnejo pojavljati uporabimo sredstva za potenje, da bi se ošpice čim prej v celoti pokazale. V drugi fazi nastopi vročina, zato uporabljamo trpka, hladilna zdravila, ki čistijo vročino v pljučih in znižujejo temperaturo. V zadnji fazi je telo zaradi obolenja oslabljeno, prizadet je pretok yin energije v pljučih in želodcu, zato apliciramo zdravila, ki dodajajo telesu hranilne snovi in pripomorejo k boljšemu okrevanju.

Poleg tovrstnega ločevanja zdravljenja, poznamo tudi združevanje zdravljenja, kar pomeni, da za različne diagnoze uporabljamo iste ali podobne načine zdravljenja. Na primer izstop maternice in izstop rektuma zaradi kronične diareje sta dve povsem različni obolenji, vendar sta obe posledici šibkosti telesa, opazimo simptome pobledelosti kože, izgube apetita, pulz je oslabljen, itn. TKM obe bolezni opredeli z oslabljenim delovanjem življenjske energije, zato obe bolezni zdravi z dodajanjem življenjske energije in spodbujanjem delovanja življenjskih funkcij.

Pri zdravljenju s TKM se ne oziramo samo na notranje procese v človekovem telesu, ampak upoštevamo tudi zunanje okoljske in družbene vplive. Vedno iščemo jedro obolenja, da bi dosegli kar najboljše rezultate.

Dr. Li Furu / prevedla Ida Hiršenfelder



Osnovne značilnosti TKM 1.del


Za boljše poznavanje tradicionalne kitajske medicine (v nadaljevanju TKM), bom tokrat povzel nekaj njenih osnovnih značilnosti.

Teoretični sistem TKM se je oblikoval že v kitajski antiki, na razvoj katere je močno vplival antični filozofski materializem in dialektična metodologija. Za opazovalne analize pojavov so se posluževali dialektične metode kategoriziranja in razvrščanja podobnosti, s čimer so iskali notranji ustroj življenjskih mehanizmov. TKM ima torej dve glavni značilnosti: holistični (celostni) pristop in dialektična teorija.

Holistično pomeni celostnost ali integralnost. TKM se z izredno pozornostjo posveča človekovi primarni celovitosti in njegovi naravni medsebojni povezanosti z okoljem. Človek je organska celota, pri čemer ne moremo posebej ločiti nobenega sestavnega dela, saj so vsi deli medsebojno usklajeni in se dopolnjuje. Prav tako ne moremo človeka izvzeti in obravnavati ločeno od njegovega okolja. Ljudje se aktivno prilagajajo naravi in v tem naravnem procesu opravljajo običajne vsakodnevne aktivnosti. Celostni povezanosti človek in njegovega okolja rečemo holistični pristop, ki izhaja iz kitajske antične materialistične teorije in dialektične teorije. Ta miselnost prepaja vse nivoje razumevanja fiziologije, patologije in diagnostike v TKM.

Človeško telo je sestavljeno iz večjih organov, tkiva in aparatusov. V vsakem izmed njih potekajo specifični fiziološki procesi, ki tvorijo delček vseh procesov v telesu. Življenjskih procesov si ne moremo zamisliti brez teh delov, saj medsebojno uskladijo fiziološke funkcije in v primeru patologije medsebojno učinkujejo. Centralni sistem tvori pet organov oziroma sistem v katerega lahko vključimo vsa tkiva v organizmu. Pet organov je ključnih za delovanje organizma, ki se preko sistema meridianov, šestih organov, petih »okončin« (glava, vrat, torzo, roke, noge), t.i. devetih odprtin, štirih okončin, okostja, itn povezujemo v organsko celoto, ter s pomočjo delovanja duha, življenjske energije, krvi in drugih telesnih tekočin izpolnjuje vse potrebne pogoje za delovanje organizma.

TKM zaradi holističnega pristopa meni, da se vsakodnevni fiziološki procesi v človeškem organizmu po eni strani zanašajo na lastno delovanje notranjih organov, po drugi strani pa se delovanje organov medsebojno dopolnjuje in šele tako lahko zagotavljajo fiziološko ravnovesje. Vsak organ ima sebi lastne funkcije, vendar se organsko dopolnjujejo, kar razumemo kot enost posameznih lokalnosti oziroma holističnost.

Pri razumevanju patološkega stanja, izhaja TKM iz holističnega pristopa, kjer je poudarek predvsem na indukciji lokalnih bolezenskih sprememb, ki povzročajo spremembe v celotnem organizmu. Ponavadi se vsakršne lokalne patološke spremembe kažejo v nihanju yina in yanga, krvne slike, počutja v organih in zato že sami po sebi določijo način diagnostike bolezni. Te spremembe so ugotovljive že iz zunanjih sprememb kot so barve obraza in kože, človekove postave, obarvanosti jezika in intenziteti utripa. Na ta način lahko razumemo bolezen, napravimo pravilno diagnozo in apliciramo primerno zdravljenje.

Na koncu bomo podali še primer. Kadar uporabljamo metodo čiščenja t.i. vročine v jetrih, moramo najprej očistiti vročino v srcu in pospešiti delovanje tankega črevesa s čimer odpravimo slab zadah v ustni votlini, nato dodajamo energijo v ledvica, da preprečimo izpadanje las, šumenje v ušesih ipd. Tak postopek napravimo zato, ker meridian jeter gre preko oči, jetra torej poživljajo oči; meridian srca in meridian tankega črevesa, se dopolnjujeta in sta v dialektičnem razmerju, srce poživlja jezik; pljuča in koža imajo funkcijo dihanja; ledvica so odgovorna za vse vrste čiščenja telesa in nadzirajo človekovo rast ter poživljajo delovanje sluha. Vse te principe smo izluščili iz holističnega pristopa k razumevanju organizma, katerega moramo spoštovati ne glede na to ali se poslužujemo tuina masaže ali akupunkture.

Dr. Li Furu / prevedla Ida Hiršenfelder